Uživali so ga že stari Rimljani in častili Egipčani, rastlina namreč izvira iz Sredozemlja. O bobu piše celo Homer v Iliadi, kar priča, da se ga niti stari Grki niso branili. Zanimivo je, da so stari Rimljani verjeli, da se duša umrlega preseli v bob, njegova semena so uporabljali tudi na sodišču pri glasovanju – bela semena so pomenila obtoženčevo nedolžnost, črna pa krivdo. Največ boba dandanes posejejo – kje drugje kot na Kitajskem, bliže nam pa v Italiji, Španiji, Franciji in na Portugalskem. V naših krajih so ga nekoč pojedli ogromno, saj je bil do pojava krompirja eno najpomembnejših živil. O bobu obstajajo številna rekla in pregovori: Bob skozi gozd, močnik do praga! Boba se najej in gora se te bo bala. Ali boš bob z mastjo mazal! Bob v cvet, lakota v svet. Če beraču trd bob daš, prosi potem še za drva. Kadar bob cvete, še pes svojega gospodarja ne pozna. Največja lakota je takrat, ko cvetita bob in grah. Velik bob in visoke krtine pomenijo globok sneg. Nekoč so poleg strokov in mladega zrnja bob uporabljali še za kašo, mleli so ga v moko in dodajali kruhu, pražen bob pa je služil kot kavni nadomestek. Dandanes pražen in osoljen bob na tujem prodajajo kot pivski prigrizek oziroma konkurenco slanim arašidom. Povsem mlad bob lahko pripravimo kuhan v strokih kakor stročji fižol, denimo v solatah, juhah, enolončnicah in omakah, obnese se tudi kot priloga k mesnim ali drugim jedem. Sladokusci si ga radi privoščijo s popečenimi kruhki in parmezanom. Zrelejši bob je treba izluščiti in zrna kuhati v slanem kropu, da se zmehčajo, potem pa z njih še potegniti kožico. Suha zrna boba pa kakor fižol pred kuhanjem čez noč namakamo. Kuhana zrna lahko spražimo, da debela lupina postane krhka, okus je podoben lešnikovim jedrcem, če jih osolimo, pa so – kakor že rečeno – konkurenca arašidom. Posebno zanimiv je pire, ki ga pripravimo iz kuhanega zrnja in na maslu popečenega česna. Temu primešamo malo smetane in svežega timijana ali žajblja ter postrežemo k pečenim ribam. Ali pa kuhan bob, pomešan z na šalotki popraženimi lisičkami, postrežen s pečenimi šparglji ali na popečenih kruhkih… Konec koncev lahko gostemu bobovemu pireju primešamo sesekljane česen, peteršilj in koriander, oblikujemo kroglice, jih povaljamo v sezamovih semenih in ocvremo v olju. Imenujemo jih falafel ter postrežemo s solato, jogurtom in pšeničnimi tortiljami.

Solata z bobom in sardelami

1/2 kg svežega boba v strokih, 2 stroka česna, nekaj sardelnih filetov, šopek svežega peteršilja, 4 žlice ekstra deviškega olivnega olja, 4 žlice dobrega vinskega kisa, morsko sol, sveže zmlet poper.

Zrnje boba po potrebi (če ni več povsem mlad) odstranimo iz strokov ter v litru in pol osoljene vode skuhamo na zob. Vodo odlijemo (porabimo za zelenjavno juho ali rižoto) in bob odcedimo. V manjšem loncu na oljčnem olju na hitro popražimo cela, a strta stroka česna (le toliko, da zadiši) in dodamo sardelne filete. Pokrijemo in nekoliko podušimo, nato pa s kuhalnico zmečkamo, da fileti razpadejo. Dodamo polovico sesekljanega peteršilja in kis. Počasi kuhamo, medtem popramo in solimo. Stroka česna odstranimo. Bob predenemo v solatno skodelico, prelijemo s sardelno omako in primešamo preostali peteršilj. Vse skupaj pokrijemo in pustimo počivati eno uro, da se ohladi, nato postrežemo z dobrim kruhom.

Bob s testeninami

350 g testenin, 250 g očiščenega mladega boba, 1 čebulo, 100 g parmezana, 2 žlici oljčnega olja, morsko sol, sveže zmlet beli poper, 2 vejici timijana.

Pristavimo vodo za kuhanje testenin, v drugem loncu pa za kuhanje boba. Krop posolimo in vanj stresemo mladi bob ter ga kuhamo kakšnih deset minut. Čebulo narežemo in skupaj s timijanom na oljčnem olju popražimo, da čebula rahlo porumeni. Testenine skuhamo na zob. Bob odcedimo. Sir nastrgamo. Praženi čebuli dodamo odcejene testenine in bob, posolimo ter pri visoki temperaturi mešamo minuto ali dve, nato odstavimo. Primešamo nastrgan sir in poper ter razdelimo na segrete krožnike. Zraven ponudimo sezonsko solato in postrežemo kot samostojno jed.