07. 09. 2021

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 1. 9. 2021, www.findinfo.si, Avtor: Mojca Müller, preizkušena davčnica pri SIR

Dvakratna sprememba Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je prinesla precejšno negodovanje in razburjenje strokovne javnosti. Navkljub vsemu je v veljavi novela uredbe, ki s septembrom 2021 prinaša nekoliko drugačno davčno obravnavo povračil stroškov prevoza na delo v gospodarskem sektorju.

Delovnopravni vs. davčni vidik povračil stroškov prevoza na delo

Uredba določa zgolj davčno obravnavo povračil stroškov prevoza na delo. Poenostavljeno povedano, država z novelo uredbe določa maksimalne zneske, od katerih ni potrebno plačati dohodnine, niti obveznih socialnih prispevkov.

Delovnopravni strokovnjaki poudarjajo, da sprememba uredbe nima nikakršnega vpliva na delovnopravne predpise. Ti še naprej ostajajo v veljavi in se niso spremenili (npr. ZDR-1, kolektivna pogodba, interni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi). Pravice delavcev je potrebno najprej presoditi z vidika delovnopravne zakonodaje, šele potem sledi davčna obravnava.

Kaj se spreminja?

Pred spremembo je veljalo, da se povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, do višine stroškov javnega prevoza, če je mesto dela vsaj en kilometer oddaljeno od delavčevega običajnega prebivališča. V kolikor javni prevoz ni na voljo, se delavcu povrne strošek kilometrine v višini 0,18 EUR na kilometer.

Po novem za davčno priznavanje povračil stroškov prevoza na delo ni več pomembna višina javnega prevoza. Uredba v 3. členu določa, da od povračil stroškov prevoza na delo ni potrebno obračunati dohodnine in obveznih socialnih prispevkov, če delodajalec delavcu povrne kilometrino v višini 0,18 evrov za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom dela, za vsak dan prisotnosti na delu. To velja, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od običajnega prebivališča delavca. Če je tako izračunano nadomestilo stroškov prevoza na delo nižje od 140 EUR, ni potrebno obračunati dohodnine in obveznih socialnih prispevkov do višine 140 EUR mesečno.

Primer iz prakse

Delodajalec ima tri zaposlene. Prvi delavec je v eno smer, od mesta dela oddaljen 6 km, drugi delavec 72 km in tretji 33 km. V internem aktu delodajalca je določeno, da zaposlenim pripada povračilo stroškov prevoza na delo v višini javnega prevoza, ne glede na število dni prisotnosti na delovnem mestu. Prvi delavec za javni prevoz odšteje 37 EUR, drugi 257 EUR in tretji 60 EUR na mesec. V mesecu septembru sta bila prvi in tretji delavec prisotna na delu vse dni. Drugi delavce pa je bil 20 dni na dopustu. Mesec september ima 22 delovnih dni.

Kakšen je znesek povračila stroškov prevoza na delo, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja? Ali mora delodajalec morda pri katerem izmed zaposlenih del povračila stroškov prevoza na delo vključiti v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

	Število kilometrov, ki jih dnevno opravi delavec za prevoz na kraj dela	Znesek mesečnega nadomestila prevoza na delo po 3/1 členu uredbe	Znesek mesečnega nadomestila prevoza na delo po 3/2 členu uredbe	Višina nadomestila skladno z delovnopravnimi predpisi (interni akt delodajalca)	Znesek nadomestila za prevoz na delo, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja	Znesek nadomestila za prevoz na delo, ki se všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja
Delavec 1	12 = 6*2	47,52 EUR (12 km*22 dni*0,18 EUR/km)	140 EUR	37 EUR	37 EUR	0 EUR
Delavec 2	144 = 72*2	51,84 EUR (144 km*2 dni*0,18 EUR/km)	140 EUR	257 EUR	140 EUR	117 EUR (257 EUR – 140 EUR)
Delavec 3	66 = 33*2	261,36 EUR (66 km*22 dni*0,18 EUR/km)	140 EUR	60 EUR	60 EUR	0 EUR

 

Delodajalec mora skladno z internim aktom delavcem izplačati nadomestilo za stroške prevoza v višini javnega prevoza ne glede na dejansko prisotnost delavca. Prvemu delavcu v mesecu septembru pripada 37 EUR, drugemu 257 EUR in tretjemu 60 EUR. Prvi in drugi delavec sta cel mesec delala, poleg tega je njuno nadomestilo nižje od 140 EUR, zato je nadomestilo stroškov prevoza v celoti izvzeto iz davčne osnove dohodka iz delovnega razmerja. To pomeni, da bo delodajalec prvemu in tretjemu delavcu izplačal nadomestilo za prevoz na delo, ne da bi mu bilo potrebno obračunati dohodnino in obvezne socialne prispevke.

Drugače pa je pri drugem delavcu, ki je na delavnem mestu v mesecu septembru prisoten le 2 dni. Delavcu sicer skladno z internim aktom pripada nadomestilo v višini 257 EUR. Vendar lahko delodajalec neobdavčeno izplača le 140 EUR nadomestila. Razlika je obdavčena z dohodnino in socialnimi prispevki (znesek 117 EUR).

Sklep

Novela uredbe ne prinaša drastičnih sprememb, vseeno pa bo potrebno pri naslednjem obračunu plač posebej presoditi spremenjeni davčni vidik. Največ težav bodo imeli delodajalci, ki zaposlenim izplačujejo visoka fiksna nadomestila ne glede na dejansko prisotnost delavca. Težave bodo imeli tudi tisti delodajalci, ki so delovnopravni vidik izenačili z davčnim. V praksi ni namreč redko, da pogodbe o zaposlitvi določajo višino nadomestila stroškov prevoza na delo iz uredbe.

Viri: Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 114/2021 z dne 15.7.2021)

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj