Moža poznamo bolj po ... je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru ..., a imel je še kupe drugih finih mislih.
Recimo tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je Božji dar. Lahko tudi rečete božji dar, če vam je to bliže, da je to fino, če vam je še bliže. Seveda je Božji dar / božji dar / fino le, če ješ dobro hrano, če pa ješ škart hrano (beri superprocesirano, suženjsko delo, hlevska prireja), potem pa ni tak dar.
Evo, ravno zato imamo tako hrano, ki nas razveseli in tudi ob pridelavi ne povzroča žalosti.

Poleg domače solate bo tudi domač por in špinača in radič v šopkih in še toliko je domače sveže zelenjave, da pogosto preverjamo, ali je res februar ali pa smo že nekje aprila in smo pozno zimo prespali. 

Običajno rečemo če imate na pretek časa, potem preberite tole..., kar je seveda čisto narobe. Vsem nam je odmerjeno enako število ur na dan in nihče ne ve, koliko teh dni še imamo. Torej, časa, kolikor hočete! V tem času priporočamo branje, tudi Why food matters. V njem izveste tudi to, zakaj ameriške ženske na prvem zmenku rade naročijo zrezek (in ne neke ženske hrane), kako ločiš barbara od civiliziranega moža in kateri užitek se zgodi vsak dan in traja po eno uro (vsaj če si Francoz Talleyrand pred dvesto leti). Seveda slednji lahko vključuje tudi Zeleni zabojček, drugače ga bi ne obesili na veliki zvon.

Če bi bil Pridigar še živ, bi zagotovo odobraval Zabojčke (za Talleyranda nismo tako gotovi, ni dovolj Star), to se nam zdi dober znak za občečloveško sprejemljivost.

Zato kot vsak teden tudi ta teden toplo priporočamo, da ga naročite.

vaši prvepomladnepticeslišoči zabojčkarji