Urejanje drugačnega delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov za nekatere kategorije delavcev

Urejanje drugačnega delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov za nekatere kategorije delavcev

10. 10. 2023

4 0
Koristnost članka
4 oseb je članek označilo kot koristen.

Vir in informacije: Portal FinD-INFO, 14. 9. 2023, www.findinfo.si, Avtorica: mag. Suzana Pisnik

Delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače, ne glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo ali prokuristom, z vodilnim delavcem iz 74. člena ZDR-1, z delavcem, ki opravlja delo na domu, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu, kot to izhaja iz prvega odstavka 157. člena ZDR-1.

V konkretnem primeru gre za izjemo od obvezne veljavnosti določb ZDR-1, ki urejajo delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, saj določa, da jih v primeru pogodbe o zaposlitvi z določenimi kategorijami delavcev in ob upoštevanju določenih pogojev, ni potrebno upoštevati.[1] Citirani člen taksativno določa za katere kategorije delavcev veljajo izjeme oziroma se lahko odstopi od nekaterih zakonskih določb v zvezi z delovnim časom. Vsem kategorijam delavcev, za katere veljajo izjeme, je skupna samostojnost pri opravljanju dela, ki se nanaša na določanje in razporejanje svojega delovnega časa. Neupoštevanje zakonskih določb v zvezi z delovnim časom v primeru navedenih kategorijah delavcev je dopustno le pod pogojem, da sta delavcem zagotovljena varnost in zdravje pri delu.[2]

Nadalje iz prvega odstavka 158. člena ZDR-1 izhaja, da se z zakonom ali kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti lahko določi, da se časovna omejitev dnevne delovne obveznosti nočnega delavca, določena s 152. členom ZDR-1[3], upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, daljšem kot štiri mesece, vendar ne daljšem kot šest mesecev. Določba 158. člena ZDR-1 namreč dopušča možnost, da se s posebnim zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti to obdobje podaljša za šest mesecev oziroma omogoča uveljavitev manj ugodnih pravic, kot jih kot minimalne standarde v zvezi z omejitvami delovnega časa določa ZDR-1.[4]

Nadalje iz drugega odstavka 158. člena ZDR-1 izhaja, da se lahko z zakonom ali kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti določi, da se dnevni in tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot ga določa zakon, v primerih izmenskega dela zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, vendar ne daljšem kot šest mesecev. Možnost je v praksi uporabljena in med socialnimi partnerji dogovorjena v nekaterih panožnih kolektivnih pogodbah (kot npr. v tekstilni, usnjarski dejavnosti).[5] V dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela ali poklice v primerih kjer narava dela zahteva stalno prisotnost, kjer narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev, ali v primerih predvidenega neenakomernega ali povečanega obsega dela, se lahko z zakonom ali kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti določi, da se dnevni ali tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z zakonom, zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev.[6]

S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi, da se v primerih, ko to narekujejo objektivni ali tehnični razlogi ali razlogi organizacije dela, upošteva polni delovni čas po šestem odstavku 148. člena ZDR-1[7] kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev.[8] Navedeno namreč pomeni, da se s kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti lahko določi daljše izravnalno obdobje za upoštevanje povprečnega polnega delovnega časa, ki pa ne sme biti daljše od 12 mesecev. Za kršitev 158. člena, ZDR-1 ne predvideva nobenih sankcij.

***

  • [1] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 921.
  • [2] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 923.
  • [3] Citirani člen namreč določa, da delovni čas nočnega delavca ne sme v obdobju štirih mesecev trajati povprečno več kot osem ur na dan. Delovni čas nočnega delavca, ki dela na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, ne sme trajati več kot osem ur na dan.
  • [4] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 924-926.
  • [5] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 927.
  • [6] Kot to izhaja iz tretjega odstavka 158. člena ZDR-1.
  • [7] Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov je delovni čas lahko neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden, kot to določa šesti odstavek 148. člena ZDR-1.
  • [8] Kot to določa peti odstavek 158. člena ZDR-1.

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne



Nazaj